Odločila sem se napisati kratek prispevek o problemu, ki ga vidim, predvsem na Filozofski fakulteti in pa tudi nasploh v naši, slovenski, družbi.
Vpis za leto 2021/22 je Janez Janša zaustavil, saj je bil mnenja, da bi bilo bolj smiselno uskladiti število vpisnih mest na študijske programe glede na potrebe trga. Predstavniki študentov, so potem na to odgovorili, da vlada s tem družbi neposredno sporoča, da znanje in izobraževanje ni več pomembno, predvsem pa, da ni definirano kot javna dobrina. Mnenja so (bili), da na znanju in mladih svet stoji in da bi zato morali kot družba k temu strmeti z vsemi svojimi aktivnostmi.
V bistvu se ne gre za vprašanje potreb trga ali pa samega izobraževanja, ampak kakšne vrednote kot družba cenimo in posledično posredujemo mladim.
Pri tem pa se mi zastavlja nekaj vprašanj: kaj pa sporočamo mladim s trenutno ureditvijo šolstva? Česa jih s tem učimo? S kakšnim razlogom se mladi odločijo za študij?
Ali je sedaj za študij še vedno glavni razlog želja po (uporabnem) znanju, ki posamezniku in družbi ponudi vrednost ali študij sedaj omogoča predvsem odsotno »surfanje« skozi življenje za nekaj let?
Ali jih s tem učimo, spoštljivosti, delavnosti, odgovornosti, potrpežljivosti, požrtvovalnosti ali jih učimo pasivnosti, neodgovornosti, itd.?
Trenutno stanje v Sloveniji z javnim šolstvom, sploh na Filozofski fakulteti, je sledeče: omejitve vpisa po večini ni, ali pa je prag za večino programov nizek. To omogoča, da se lahko dijaki/mladi po maturi samo vpišejo v študijski program, brez, da bi premislili zakaj. Študija se ne obravnava več kot nečesa, kar mi bo omogočilo, da bom lahko družbi boljše prispeval (po možnosti tako, da se bom ukvarjal z nečim kar imam rad), ampak kot nekaj, kamor se pač po končani sredni šoli gre in kar omogoča, da svojo odgovornost oziroma z drugimi besedami odraslost, premaknem še za malce časa.
Šolanje na fakulteti izgublja na pomenu. Zakaj? Ker po končani diplomi, ljudje ne najdejo zaposlitve na svojem področju, ampak na nekem drugem. To pa ne toliko zato, ker se dela ne bi dalo najti, ampak ker jim je že sama družba omogočila na šolanje/življenje gledati iz napačnega zornega kota – da je čisto v redu, če z zaprtimi očmi blodiš naokoli, namesto, da bi prevzel nadzor nad svojim življenjem in poiskal nekaj, kar rad počneš in s tem prinesel družbi vrednost.
Na vprašanje: »kaj boš po končani diplomi?« mi večina vrstnikov odgovori z »ne vem«. Zakaj? Ker, znova, trenutni sistem omogoča, da se mladim ni potrebno odločiti kaj bodo, ko bodo veliki. Po končani diplomi pa nastopi obdobje kaosa. Jasni okviri prejšnjega, študentskega življenja, so se porušili. Potrebno je prisilno odrasti.
Ker pa jih družba ne nauči kako prevzeti nadzor nad svojim življenjem, iščejo krivca odzunaj. Tako ljudje religiozno verjamejo, da so »ljudje na položajih moči«, odgovorni za njihovo nesrečo. Janša je Zevs, Tonin je Ares, Pahor pa Afrodita. Ne razumejo, da njihovi problemi ne bi izginili, tudi če bi družba izginila. To je posameznikov krik, ki družbo postavi kot razlog za svoje eksistenčne tegobe. Namesto, da bi najprej rešili svoje probleme in potem probleme družbe, se tega lotevajo ravno obratno, brez pravega razumevanja kompleksnosti problema.
Vzgajamo velike otroke, ki se od pravih otrok razlikujejo v tem, da jim manjka duše oziroma, da so otopeli. So le telesa, ki počno nekaj brez radosti/veselja. Počno nekaj, kar pač morajo, da preživijo. In to počno zato, ker jim je šolstvo lagalo, da imajo v njem zatočišče.
Ampak to žal ni največja laž, ki jo šolstvo predaja, temveč ta, da imajo študentje (še) dovolj časa.
Mogoče pa samo jaz to tako vidim…
Modri kotiček 