Avtor: Anja Mrak

Bližajoč se koncu starega leta in na začetku novega, večina ljudi pri sebi sprejme novoletne zaobljube. Ponavadi na ta način sprejete zaobljube kaj hitro končajo v smeteh, saj so velikokrat nerealistične, ker jih ljudje ne radi dobro premislijo. V novem letu 2022 bom:

• Shujšal/a,
• (Več) telovadil/a,
• Se bolje prehranjeval/a,
• Poskrbel/a za svoje zdravje
• Se bolje obnašal/a z denarjem,
• Opustil/a kajenje,
• Nehal/a piti alkohol,
• Bil/a boljša oseba,
• Bolje nadzoroval/a stres,
• Kupil/a nov avto/hišo…, itd.

Vse te zgoraj naštete zaobljube zvenijo super, ampak so preohlapne in nerealistične. Manjka razlog zakaj, in plan kako to doseči. Preden zaobljube sprejmemo, jih moramo premisliti. Recimo kaj pomeni »shujšati«? Napačno je ob sprejetju te zaobljube misliti oziroma si predstavljati bolj suho različico sebe, ob tej predstavi občutiti dober občutek, zapisati na papir »želim si shujšati«, spustiti kemik iz rok in pričakovati, da bodo odvečni kilogrami kar izpuhteli.
Kvečjemu moramo za »shujšati« najprej dobro opredeliti plan – recimo o kolikšni izgubi kg govorimo (5, 10, 15, itd.) – in se zavedati kaj plan za seboj potegne. Ideja o bolj suhi različici sebe je privlačna, ampak ali še ostane privlačna, če se po razmisleku zavemo, da to pomeni spremeniti prehrano – se (večkrat) odreči sladkarijam, jesti več zelenjave in sadja, zmanjšati vnos cvrte hrane, piti več vode… – (več) telovaditi, itd.?

Če zaobljubo »shujšati« premislimo skozi, lahko vidimo, da je iz ene zaobljube nastalo več manjših. In prav je, da začnemo z njimi. Potem, ko jih osvojimo, počasi, bolje oboroženi, sprejmemo nove izzive in začnemo z drugimi. Mogoče se ideja o odrekanju/zmanjšanju vnosa sladkarij ne zdi privlačna, a se zavedamo, da bomo brez spremembe, ostali na istem mestu. Torej moramo začeti počasi – sprejeti najmanjšo spremembo, ki bi nam ustrezala in ki bi jo lahko konsistentno izvajali. Če to pomeni pojesti eno ali pa pol čokoladice manj na dan in to tudi dejansko konsistentno izvajati, pomeni to že en korak k zmagi.

Seveda pa vedeti kako ni dovolj. (Najbolj)potrebno je vedeti zakaj – zakaj si nečesa želim? V primeru hujšanja bi lahko razlog bil boljše zdravje. Brez odgovora na zakaj bomo težko udejanjili kako. Odgovor na zakaj služi kot motivacija, sploh, ko pridejo dnevi, ko bi raje zašli s poti, ki nas vodi do dosege cilja.

Nasploh pa je zmotno misliti, da se bo z novim letom vse spremenilo oziroma, da je samo ta čas primeren za sprejem zaobljub ali sprememb, ki bi nam omogočile postati/udejanjiti boljši jaz. Ne, čas sprejetja odločitev ni pomemben. Ali je to na začetku, sredi ali pa proti koncu leta, je vseeno – do spremembe vedno pride. Kadarkoli lahko namenimo nek del svojega časa, da se usedemo pred papir, vzamemo kemični svinčnik v roke in razmislimo o svojem življenju. Po razmisleku na papir zapišemo kaj bi s svojim življenjem radi storili in zakaj, ter potem zapisan razmislek razdelimo v manjše načrte – na ta način premislimo del kako.
Pri zapisovanju in dejanskem izvajanju načrta je dobro misliti večjo sliko – zato moramo imeti v glavi razdelano idejo kaj si želimo narediti s svojim življenjem – in ne samo trenutno zadovoljstvo. Stalno se moramo spraševati: »kako bo dejanje, ki ga želim narediti, pripomoglo k dosegu mojega udejanjenja? Ali mi bo to dejanje pomagalo ali škodovalo? Kakšno odločitev moram sprejeti sedaj, da mi bo ta odločitev v bistvu prinašala vsak dan, na dolgi rok, veselje/pomen v življenje?«
V tem trenutku lahko navežem že prej omenjeno konsistenco. S konsistenco nimam v mislih samo slepo ponavljati vsak dan neko dejanje, ampak ponavljati dejanja tako, da jih lahko udejanjam vsak dan oziroma čim bolj frekventno. Na primeru to izgleda tako: želim se izboljšati v teku, zato tečem vsak dan. Tega pa ne bom mogla izvajati, v kolikor bom več dni zapored dala vse od sebe in pretekla veliko km. Ne, kvečjemu bom izzvala poškodbo, tek mi bo postal zoprn, vse mišice me bodo bolele, itd. Na ta način ne morem doseči konsistence. Tek si moram razdeliti pametno – kdaj malce več, kdaj malce manj – oziroma tako, da je končen produkt narejena stvar, ki me približuje k cilju.

Konsistenco pa ni smiselno misliti samo na en specifični primer, ampak jo lahko razpotegnemo čez celotno življenje. Pretiravanje v eni stvari, mi onemogoča, da lahko uživam tudi v drugi. Če za razlago navedem primer igranja računalniških igric. Recimo, da se želim izboljšati v igranju neke igrice. Zato potrebujem nameniti nekaj svojega časa v tednu. S samim igranjem ni nič narobe. Narobe pa postane, ko povzroči nekonsistentnost, ne le v sferi igrice, ampak tudi drugje v mojem življenju. Ker začnem igrico igrati v preveliki meri, začnem zanemarjati spanje. Ker jo igram zaspan, v njej težje napredujem. Poleg tega z rednim nespanjem, vplivam na svoje ostale vidike življenja. Kar naenkrat nekonsistenčnost povzroči »domino efekt«: ker sem neprespan, sem bolj razdražljiv, ker sem bolj razdražljiv, se skregam s prijatelji, ker se skregam s prijatelji, nimam več soigralcev za nogomet, ker nimam več soigralcev za nogomet, začnem zanemarjati telovadbo, ker začnem zanemarjati telovadbo, mi zdravje peša, ker mi zdravje peša, zbolim, ker zbolim, ne morem igrati igrice, itd.

Uveljavljanje konsistenčne miselnosti, pa mi omogoča, da svoje delovanje analiziram. Ko igram igrico in vidim, da je ura že čez deseto zvečer, se odločim, da bom z igranjem prenehal, saj vem, da moram iti spat, če želim biti boljši v igrici (in še kot drugod). Ko grem teči, ne dam pri vsakem teku vse od sebe, ampak si napor razdelim. V kolikor me med tekom začne boleti koleno, znižam napor, zmanjšam kilometrino, ali pa se za ustavim. Na dogodek reagiram tako, da pomislim na širšo sliko – v primeru teka se to odraža tako, da v kolikor ne spremenim sedanjega delovanja, v prihodnosti ne bom mogel teči, saj terjam poškodbe, itd. V primeru igric pa, da v igri ne bom mogel optimalno napredovati.

Bistvo konsistence je v zmernosti. Gre se za iskanje zlate sredine in ne ekstremizma. Namreč, da smo lahko v življenju z nečim konsistentni, ga moramo živeti pametno/premišljeno.
Gre se tudi za udejanjanje reka, ki pravi, da je potovanje bolj pomembno od cilja. Mislim, da je v življenju poanta videt pomen v trpljenju na poti do cilja. Sreča potem pride kot stranski produkt, v kolikor pa jo postavimo kot cilj, se nam bo paradoksalno izmikala. Oziroma če ta rek malce drugače »zafilozofiram«: cilj je vsem ljudem že znan – smrt. Zato je bolj pomembno življenje ali način življenja, saj nas cilj čaka tako ali drugače. Gre se za polno življenje življenja, ki odtehta njegov končen cilj. Polnost življenja, vsaj po mojem mnenju, pa najdemo v zmernosti. In zmernost se da dosegati s konsistenco. Namreč, ko z življenjem nismo več konsistentni, ampak nam uide preveč v eno ali pa drugo smer, rado začne prihajati do težav.

Da smo v življenju lahko konsistentni, je pomembno, da sami sebi ne lažemo. Če si želimo shujšati, nas laganje, da recimo nismo pojedli veliko sladkarij, ne bo pripeljalo nikamor. Če tečemo prekomerno vsak dan, ravno tako ne bomo prišli nikamor, če si lažemo, da to ni res. V kolikor mislimo, da je vredno, da življenje živimo v polnosti in zmernosti, potem si moramo zanj nameniti najboljšo opremo, ki je resnica.
Ravno tako je za konsistentnost pomembna delavnost, saj nič ne pride brez, da bi sami kaj dali v to.

Torej, kako uresničiti novoletne zaobljube? Tako, da v prvi vrsti sprejmeš, da sprememba leta na koledarju, še ne pomeni, da je samo ta čas namenjen lastni spremembi, ampak, da je čisto vsak dan v tvojem življenju darilo, ki se ti odpira za spremembo.
Kar sledi je, da svoje življenje malce »zapauziraš«, se zamisliš in razmisliš kaj bi sploh od njega rad in zakaj. To zapišeš in nato začneš delati razumen plan kako boš stvari dosegel. Kot zadnjo točko, potrebuješ le še delavnost oziroma udejstvovanje plana, da ne bo ostal samo na papirju.

Srečno 2022 ti/vam želim😀!